Pogovor s člani Medobčinskega društva gluhih in naglušnih Velenje

Sprejmite nas takšne, kot smo, 
nič nam ne manjka, samo slišimo ne!

Na Evropski dan jezikov, 26. 9. 2019, je na Osnovni šoli Polzela potekal kulturni dan z zelo sporočilnim naslovom: Gledam, a ne vidim, poslušam, a ne slišim. Šestošolce so obiskali predsednik medobčinskega društva gluhih in naglušnih Velenje g. Franc, tajnica društva ga. Urša, gluha ga. Marija  in tolmačka ga. Dušanka. Društvo sestavlja okrog 400 članov in deluje že 55 let.
Predsednik društva nam je predstavil svojo zgodbo. Povedal je, da je do 4. razreda  dobro slišal, ob tem pa se sploh ni zavedal, da izgublja sluh. Ni še dokazano, zakaj je izgubil sluh, vendar pa je bil v šoli posledično vsako leto slabši. Čeprav je imel slušni aparat, je 40 let slišal slabo. Ker z njim ni bil zadovoljen, se je odločil za operacijo. Sedaj je zelo zadovoljen, ker ima polžev vsadek in z njim veliko bolje sliši kot pa s slušnim aparatom. »Čeprav ne tako kot vi,« dodaja. Tudi zelo dobro kreta in pravi, da se osnovnih kretenj učiš kot maternega jezika. Spi brez polževega vsadka. Če si ga odstrani, je popolnoma gluha oseba. Modro nas je poučil, naj glasbe s slušalkami ne poslušamo preveč naglas in predolgo, saj ko se enkrat sluh okvari, nikoli več ne slišiš naravno, zato je potrebno paziti na sluh.



 Po pripovedovanju gluhe gospe Marije je več kot očitno, kako težavno je življenje brez sluha. Komunicira s kretnjami in obrazno mimiko, pri razumevanju slišečih pa si pomaga z branjem z ustnic. Za sabo ima težko življenje. »Gluha je že od rojstva in že kot majhna punčka je hodila na govorne vaje, zato ima zdaj zelo dober besedni zaklad,« nam prevede tolmačka. Mariji njena otroka pomenita vse, čeprav ji ni bilo všeč, ko sta se kaj kdaj pogovarjala, pa ni slišala, o čem govorita.  Ker ni mogla vedeti, kdaj se v sosednjem prostoru joče otrok, je uporabljala babyfon. Težave je imela tudi pri iskanju službe, a je to oviro  premagala in postala odlična šivilja. Nagajali so ji tudi roditeljski sestanki. Nekoč se je težko znašla  tudi v trgovini, zdaj jo prijazne prodajalke že poznajo in ji pomagajo, če potrebuje pomoč. V hiši ima štiri posebne zvonce, ki vsakič, ko kdo pritisne na zvonec, začnejo močno utripati in oddajati svetlobo.  Ima tudi izpit za avto in pravi, da so gluhi vozniki na cesti še toliko pozornejši kot slišeči vozniki. V tujini in povsod jo zdaj spremlja tolmačka, ki ji zelo olajša življenje. Pravi, da je prednost to, da če se je kdo kdaj jezil nanjo, ni nič slišala. Dobro je tudi to, da so osnovne kretnje podobne po celem svetu, zato lahko komunicira z gluhimi tujci. Med nami se je počutila dobro, malo drugače. »Ko se druži z gluhimi in ko so skupaj, se včasih še preglasno smejijo,« smeje doda tolmačka Dušanka.

Gospa Marija pravi, da se gluhi ljudje ne izogibajo slišečim. Nič jim ne manjka, le slišijo ne in drugačen način komuniciranja imajo. Gluhi si želijo, da bi slišeči sprejeli njihovo drugačnost in se v njihovi družbi ne bi počutili čudno, izpodrinjeno. Radi bi, da bi jih vzeli za sebi enake in ne kot drugačne.



In kaj sem se naučila jaz?  Če srečamo gluho osebo, nikar ne izbuljimo oči, naredimo grimase na obrazu in odidimo stran, pač pa se nasmehnimo in brez strahu pričnimo pogovor.
Dopisnica Nuša Bohak

Člani Medobčinskega društva gluhih in naglušnih Velenje so obisk pri nas objavili tudi med svojimi novicami. Kako so obisk pri nas videli in doživeli oni si lahko ogledate tukaj

Ni komentarjev:

Objava komentarja